“Ne moremo odpustiti drugemu, dokler ne odpustimo sebi.”
BRB str. 233
Kot otroci smo se naučili biti kritični do sebe in videti, da nismo nikoli dovolj dobri.
To so nam tolikokrat in na toliko načinov povedali odrasli v našem življenju, da je programirano v našo samopodobo. Misel, da bi si odpustili, ker smo naredili ali rekli nekaj narobe, nam ni nikoli prišla v glavo.
V ACA se naučimo, da je odpuščanje sebi bistveno za spoštovanje in ljubezen do svojega resničnega jaza.
Tako se naučimo potrditi svojo vrednost in zgraditi temelje za odpuščanje drugim.
Če se naučimo brezpogojno ljubiti sebe, odpiramo nov svet.
Morda marsikomu od nas ni lahko zaradi kritičnega notranjega glasu, za katerega se zdi, da nas kar naprej premaga. Vendar je mogoče – to vemo, ker vidimo, da se to dogaja pri drugih.
Ko si enkrat začnemo dajati to darilo, smo potem bolje sposobni podariti isto darilo tistim okoli nas.
Vendar to ne pomeni, da opravičujemo nesprejemljivo vedenje; preprosto se naučimo odpuščati in sprejemati druge takšne, kot so. Šele takrat se lahko odločimo, ali jih želimo v svojem življenju. Toda to odločitev bomo sprejeli iz zdravega središča, ne pa v jezi in zameri.
Na ta dan bom okrepil svoj duh in si izkazal brezpogojno ljubezen tako, da bom najprej sprejel sebe, da sem človek.