“Prihajamo iz domov, v katerih kljub našemu trudu ni bilo nikoli dovolj dobro. Ali pa se je zdelo, da nikoli ni bilo dovolj dobro.”
BRB str. 37
Kot otroci se je od mnogih pričakovalo, da bomo nastopali.
A ne glede na to, kako dobro nam je šlo, pohvale nismo prejeli – le še višja pričakovanja. Normalno je bilo, da smo želeli slišati, da nas cenijo in hrepeneli smo po potrditvi, da smo v redu. Toda v odsotnosti tega smo pričeli verjeti, da preprosto nismo dovolj dobri.
Še odrasli smo v glavi slišali te posnetke in si postavljali višja pričakovanja.
A ne glede na to, kaj smo dosegli, se nikoli nismo počutili dovolj dobro. Mnogi od nas smo imeli srečo, da smo neizogibno zadeli steno, na katero nismo mogli preplezati, in našli ACA in pomoč, ki smo jo potrebovali.
Začeli smo tudi opažati, da nam je odsotnost pohvale preprečila, da bi pohvaliti znali sami.
Za tiste, ki imamo otroke, smo želeli to narediti bolje, a nismo mogli najti pravih izrazov, saj smo pogosto verjeli, da bo pohvala povzročila, da se nehajo truditi. Ponavljali smo vzorec, ne da bi se zavedali, da je razočaranje v njihovih očeh zrcalilo naše lastne občutke iz otroštva.
Ko se naučimo brisati trakove v glavi, si začnemo dajati afirmacije, ki jih nismo dobili – da smo dovolj dobri. Zdaj lahko ta občutek vrednosti prenesemo na tiste, ki so pomembni v našem življenju.
Na današnji dan se spomnim, da sem dovolj dober, in se napolnim s pohvalami in dobrimi občutki.