“Žalost je izguba, ki je obtičala pod zanikanjem, namernim pozabljanjem in strahom, da bi nas dojemali kot dramatizacijo preteklosti. Žalost je nakopičen poraz, zanemarjanje in zanikanje iz otroštva.”
BRB str. 199
Preden smo prišli v ACA, smo morda razmišljali o žalosti kot o nečem, kar doživljamo le zaradi očitnih izgub, kot so smrt ljubljene osebe, ločitev ali uničujoča bolezen. Z okrevanjem v ACA doživljamo tudi žalost kot nekaj, kar izvira iz izgube naše identitete v otroštvu. Izpostavljeni smo številnim predlogom o tem, kakšne bi lahko bile te izgube iz otroštva, na primer, da nas starš redno in nepravično kritizira, da nas primerjajo z bratom in sestro, ki se je lepše obnašal, da nam rečejo, da smo slabi, neumni ali manjvredni, da moramo hraniti družinske skrivnosti – seznam se nadaljuje v nedogled.
Tako kot je dragoceno, da bolj očitne izgube obravnavamo tako, da žalujemo na zdrav način, namesto da se je izogibamo, omrtvičimo in se ločimo, se tudi v ACA naučimo vaditi ljubeče načine žalovanja naših izgub v otroštvu, tako da delamo korake in se učimo dialoga z našim Notranjim otrokom odkrijemo, da se naša telesa in um spominjajo zanemarljivih in sramotnih dejanj iz preteklosti. Odkriti te spomine in se soočiti z občutki, ki so zakopani v njih, ni lahko, vendar onkraj te žalosti odkrijemo neverjeten donos – počutje popolnega izraza samih sebe in živosti- morda prvič v življenju.
Na današnji dan se bom zavedal in se osredotočil na eno od izgub, ki sem jo doživel v otroštvu, potem pa na ljubeč in sočuten način z njo žaloval.