“Stopnja izbire, ki jo razvijemo v ACA, je sorazmerna z integriteto naših meja. Bolj kot prepustimo, močnejše postajajo naše meje. To je paradoks ACA: izpuščanje ustvarja močnejše meje.”
BRB str. 148
Večina nas je odraščala v družinah brez meja.
Zdelo se je, kot da se vsi ukvarjajo drug z drugim, sodijo in govorijo, kaj naj mislijo in čutijo. Tudi če bi razumeli pojem meja, si jih sredi disfunkcije ne bi mogli postaviti sami. Vendar pa smo na neki ravni pogosto instinktivno vedeli, da so bile naše meje kršene, pa naj gre za čustvene ali fizične meje.
Kot odrasli smo bili pogosto kršitelji meja zaradi zapletov, ki smo se jih naučili od svojih družin. Preprosto nismo razumeli, kako delujejo meje, in nismo vedeli, kako jih spoštovati.
V ACA izvemo, da je pomanjkanje meja običajno povezano z nadzorom in manipulacijo.
Nikoli ni tako preprosto, kot se zdi, in potrebno je delo, da odkrijete srčiko tistega, kar se v resnici dogaja. Toda takoj, ko se začnemo ukvarjati z osnovnimi vprašanji in sprostimo njihov vpliv nad nami, se naše meje okrepijo; prepustimo se in ponudimo drugim ljudem možnost, da brez naše pomoči najdejo svojo pot. Naučimo se ločevati, kaj je zares pomembno in kaj ne, da bi preživeli kot zdravi odrasli.
Na ta dan se bom spomnil, da ko se odločim prepustiti, se ne vključujem in ne vtikam tja, kamor ne sodim in si ustvarjam močnejše meje.