“Naši poskusi nadzora prinašajo duhovno smrt v odnos s seboj in drugimi.”
BRB, str. 41
Koliko oblik nadzora obstaja?
Ko vstopimo v naše prostore za okrevanje, ugotovimo, da jih je skoraj toliko, kolikor je ljudi.
Toda ali ne poskušajo vsi ljudje nadzorovati drugih?
Da, vendar ne krčevito, kot se to zgodi pri odraslih otrocih.
Kot majhni otroci nismo imeli nadzora nad izvorno družino.
Ko nas je obdal kaos in ogrožal naše fizično, čustveno in duhovno počutje, smo se lahko le ustrašili moči, ki je povzročila zlorabo.
Skoraj neznosna potreba po nadzoru drugih tolikih od nas izvira iz tega, da smo mi ti zlorabljeni otroci.
Bojimo se, da se bo zgodovina ponovila, če bomo v nekem trenutku spustili vajeti in dovolili drugim, da prevzamejo nadzor, mi pa bomo spet tisti petletnik, ki se skriva za kavčem.
To pomaga razložiti, zakaj uporabljamo vse možne metode za obvladovanje svojega okolja ali iluzijo nadzora.
A poskušamo prikriti, kar počnemo, z besedami, kot so: “Skrbim samo za dobrobit vseh.”
V ACA se naučimo, da nadzor temelji na strahu, in naučimo se soočiti s svojimi strahovi.
Svojega 5-letnika pripeljemo izza kavča in se ponovno povežemo z njim kot sam svoj starš z ljubeznijo in prijaznostjo.
Na današnji dan se bom s pomočjo sopotnikov soočil s svojimi strahovi in sprostil svojo potrebo po nadzoru nad drugimi.