“S ponižnostjo postajamo bolj premišljeni v svojih odločitvah in počasnejši v jezi. Začnemo postajati igralci namesto da bi se samo odzivali na življenjske situacije.”
BRB str. 224
Kot otroci smo bili morda ponižani in so nam povedali, da ne izpolnjujemo nekih meril.
Kakor smo odraščali, smo se odločili, da moramo dokazovati svojo vrednost. Ko smo nekaj dosegli, smo pričakovali potrditev. Večina naših odločitev je bila namenjenih pridobivanju te zunanje potrditve. Če se kdo z nami ni strinjal, se je to zdelo kot napad. Udarili smo napadalca in ga poskušali kaznovati. Morda smo se odzvali z dodatnim povečanjem naših prizadevanj, da dokažemo svojo vrednost.
V ACA se učimo o ponižnosti in da to nima nič opraviti s ponižanjem, ki je le jedro naše rane.
ACA nas uči, da je ponižnost pot do notranjega miru in iskanja našega Resničnega Jaza. Če nekaj naredimo za druge, tega svetu ni treba vedeti. Ne potrebujemo priznanj. In ko je za nas bilo nekoč normalno, da smo se odzvali in udarili, sedaj najprej stopimo korak nazaj in trezno (op. IZ) preučimo realnost.
Ta sprememba ni enostavna.
Naše negotovosti in sprožilci so pogosto tik pod površjem in hitro pademo v stare vzorce. Ko pa uporabljamo nova orodja, imamo več samozavedanja. Naučimo se pogledati v ogledalo in se počutiti v miru s tem, kar vidimo.
Na današnji dan se bom spomnil, da me ponižnost ohranja prizemljenega in enakopravnega s tistimi okoli mene. Ni se mi treba poviševati, da bi se počutil vrednega.