“Smo odvisne osebnosti, ki se bojimo zapuščenosti in bomo naredili vse, da obdržimo razmerje, da ne bi spet doživeli bolečih občutkov zapuščenosti, ki smo jih bili deležni zaradi življenja z bolnimi ljudmi. Ljudmi, ki nikoli niso bili čustveno prisotni za nas.”
BRB str. 17
Oklepali smo se odnosov, ki so umrli že pred leti.
Bilo nas je sram, da se ne moremo postaviti zase, a smo si rekli, da tako vsaj imamo nekoga. Bilo je kot tobogan– stvari so se poslabšale, nato so šle na bolje, potem so bile še slabše kot prej. Padali smo globlje in globlje v neskončno luknjo brez svetlobe in vse bolj nam je zmanjkovalo časa.
Danes dihamo svež, hladen zrak odkrivanja v sončni svetlobi ACA.
Odločimo se, da bomo pošteni do sebe in drugih. Ker nam je to postala navada, ki se je rodila iz našega dela po Korakih in umirjene predanosti programu, ki nas vodi skozi nekoč temna področja našega življenja. Ne skrivamo tega več pred nikomer.
Še smo živi, celi in pri zdravi pameti in to nam je všeč.
Če želi nekdo zapustiti naše življenje, ga spustimo. V ACA smo se naučili, da ne moremo narediti za druge tistega, česar ne bodo storili zase. Ko pustimo, da odnosi umrejo, najdemo prostor za več ljubezni in novo rast. Praznujemo staro in novo, saj vidimo njihovo povezanost z našim duhovnim zdravjem.
Na današnji dan bom opravil delo, da ozdravim svojo preteklost in se naučim osredotočiti se na zdrave stvari, ki sem jih začel doživljati. Povabil in sprejel bom svojo Višjo Silo.