“Nadaljevali smo z osebno inventuro in ko smo se zmotili, smo to takoj priznali.”
(BRB str. 250)
Ko prebiramo deseti korak, vidimo način, kako ostati prisotni v vsakdanjem življenju.
Ko naredimo svoj popis dneva, opazimo, kje nam je uspelo in kje nismo bili uspešni ali se moramo spremeniti. Ko se motimo, imamo pogum, da se s tem takoj spopademo. Ne bežimo več pred svojo realnostjo. Sprejemamo svoj proces okrevanja.
Na sestankih poslušamo in se s sponzorji pogovarjamo o težkih stvareh.
Z izobraževanjem našega notranje ljubečega starša odpiramo komunikacijske kanale z našim notranjim otrokom.
Spremembe, ki jih vidimo, so veličastne, sploh ko se ustavimo, da globoko vdihnemo ljubezen, s katero smo se obdali.
Naš strah nas ne duši več. Nismo popolni in se zavedamo, da smo v procesu preoblikovanja. To samopriznanje nas obda z osebnim obročem sočutja in nežnosti, ki ga potrebujemo za okrevanje.
Segamo proti nebu kot čudovite sadike, ki se stegujejo proti soncu, ko izpolnjujemo svojo usodo.
Ne vemo točno, kam gremo. Vendar vemo, da nikoli več ne moramo biti sami. Na svoje življenje gledamo kot na simfonijo, ki nam igra, če smo jo le pripravljeni poslušati.
Na današnji dan bom ladjo umirjeno krmaril na moji poti, ne glede na to, kakšno je morje. Ko delam napake, se bom spomnil, da mi vadba Desetega koraka pomaga, da se počutim svobodnega.