“Odrasli otroci, ki so soodvisni, zasvojeni, dolžniki, pretirani jedci, seksaholiki, alkoholiki in hazarderji so lahko člani, če imajo željo po okrevanju posledic disfunkcionalne družine. Nikogar, ki išče pomoč, ne moremo zavrniti v osamljenost in norost posledic disfunkcionalne vzgoje.”
BRB str. 505
Razmišljanje na vse ali nič, ki ga ima večina ACA pred okrevanjem, bi nas vzpodbudilo, da potegnemo jasno črto med verodostojnimi člani ACA in tistimi, ki to niso. Čas nam je pokazal, da so ljudje, ki prihajajo na sestanke, edini, ki lahko rečejo, da so člani, in ko so enkrat prevzeli sedež, jih z redkimi izjemami nihče ne more prisiliti, da se mu odrečejo.
Naše društvo sprejme vsakogar iz nefunkcionalnega doma, ne glede na to, ali je bil prisoten alkohol ali ne.
Odrasli, vzgojeni v rejniških domovih, so običajno živeli v disfunkcionalnih razmerah in lahko pri nas najdejo tudi varno mesto, kjer lahko delijo učinke svojih otroških izkušenj.
Včasih se zgodi, da kakšen član ustvari tak strah, da mora skupinska zavest stopiti v to, da postavi ustrezne meje.
Na srečo so ti primeri izjemno redki. Bolj strašna ideja je, da bi odraslega otroka zavrnili, običajno s strani dobronamernih ACA, ki nevede dopuščajo, da jih ovira njihova lastna pristranskost. Samo zato, ker nekdo ne govori, ali kriči, preklinja, je nadut ali joka, ga to ne izključuje iz članstva.
Na današnji dan bom storil vse, kar je v moji moči, da bodo lahko vsi člani svobodno izrazili svoje izkušnje, kot lahko najbolje, razen če nekdo ne ogroža drugih ali lastnine skupine.