“Vse več ljudi se identificira kot vnuke alkoholikov. A tehnično gledano so ti “GCoA” (grandchildren of alcoholics)- ACA. Vzgajali so jih starši, ki so prenašali bolezen družinske disfunkcije, ne da bi imeli doma alkohol.”
(BRB str. 56, opomba)
Ko smo se v mislih sprehajali po naši življenjski poti, smo se nekateri spraševali, zakaj imamo toliko težav.
Naše otroštvo ni bilo polno alkoholizma ali zasvojenosti. In vendar je bil nad našimi domovi temen oblak. Nismo se mogli odkrito pogovarjati in nismo mogli biti to, kar smo. Bilo je toliko zmedenega vedenja. Prejeli smo kazni, ki niso bile smiselne. Sami smo morali paziti nase. Včasih so nam starši celo bili na voljo, a pogosto polni jeze ali zmedeni. Ali pa se nam je zdelo, da so se mentalno “odklopili”.
Ko smo na sestanku prvič slišali za »seznam perila« (https://aca.si/literatura/seznam-perila/ ), smo se našli v številnih značilnostih, čeprav doma nihče ni pil ali jemal drog. Naenkrat smo čutili potrebo, da smo tam. Slišali smo, kako drugi delijo, in spoznali, da nas ACA vse objame, preprosto zato, ker smo vstopili skozi vrata.
Prvi korak dela nam je dal priložnost, da narišemo družinsko drevo. Kmalu smo videli povezavo: alkoholizem in zasvojenost v preteklih generacijah. Bolezen družinske disfunkcije je bila kot naša dediščina. To nam je pomagalo, da smo se nehali spraševati, komu pripadamo, da bi se lahko osredotočili- na okrevanje.
Danes se bom zavedal, da spadam v ta program, tudi če ne morem natančno določiti, kje bi lahko bila v moji družini kakšna zasvojenost. Uporabil bom vsa orodja, ki so mi na voljo, da si opomorem od te vendarle ne tako edinstvene disfunkcije moje družine.