“Lahko se povežemo z Močjo, ki je večja od nas samih, in najdemo ravnovesje.”
BRB str. 306
Ko izvajamo naš program okrevanja, spoznamo »ravnotežje«. Začnemo se učiti, kaj zmoremo ali ne, kdaj počivati in kdaj iti naprej. Ko iščemo hitrost, ki nam najbolj ustreza, naši vzponi in padci niso več tako divji in nenadzorovani. “Easy Does It” (zlahka bo šlo) postane naša mantra za okrevanje.
Če včasih postanemo nestrpni, se zavedamo, da lahko traja nekaj časa, da bomo pripravljeni na določene spremembe. Učimo se (samo)sprejemanja.
Čeprav je pomembno, da se še naprej izzivamo, se ne moremo prisiliti, da si hitreje opomoremo. Nekatera vprašanja so globlja od drugih. Iščemo moč, ki je večja od nas samih, da najdemo potrpežljivost, da sprejmemo, kolikor dolgo je potrebno, da pridemo do tja. Ne glede na to, ali smo počasnejši ali hitrejši, je to naša realnost in to se lahko sčasoma spremeni. Četudi, živčna oseba poleg nas želi čimprej pridirkati v cilj, si mi potrjujemo našo odločenost, da se premikamo z zdravim tempom.
Na današnji dan vadim nežnost in sprejemanje kot način iskanja uravnoteženega okrevanja. Zavedam se, da je hitrost, s katero okrevam, v tem trenutku prava zame.