“V nekaterih primerih shranjena bolečina ustvari disociativni učinek pri odraslem. Odrasel otrok kot da se je ločil od svojega telesa.”
BRB str. 17
Kot otroci smo se naučili zapustiti sebe, da bi lajšali bolečino, ki se nam je dogajala tem trenutku. Biti predmet zlobnih verbalnih in/ali fizičnih napadov naših staršev je strašno bolelo, vendar smo mnogi od nas doživeli tudi zlorabo s strani družinskih “prijateljev” in bratov in sester, ki se je nadaljevala leta. Ko se je to zgodilo, smo se naučili biti “nekje drugje”. Strah nas je bilo povedati karkoli, ker smo se bali zapuščenosti in da bi izgubili še to šibko in škodljivo razmerje, ki smo ga imeli.
Posledično smo mnogi postali odrasli, ki smo se bali avtoritete. Če smo se bali svojega očeta, bi se morda ustrašili moških. Če je bila storilec naša mati, smo se bali žensk. Kljub temu smo želeli, da bi nas ti ljudje imeli radi. Ko so bili nezadovoljni z nami, smo postali nemočni otroci, ki niso mogli izraziti svoje plati zgodbe. Izgubili smo avtonomijo.
Danes prepoznamo svoje vzorce. Vemo, kaj se zgodi, ko se zgodi. Imamo izbiro, da ne bomo uporabljali svojih veščin preživetja iz otroštva. Namesto tega ACA za nas potrjuje, da smo odrasli in da so naši občutki pomembni. Ne potrebujemo odobritve drugih. Lastimo si, kdo smo. Lahko zahtevamo tisto, kar resnično želimo, namesto da bi iskali odobritev in ugajali ljudem.
Ta dan bom pozorno poslušal svoje srce. Spregovoril bom in izrazil svoja čustva, saj vem, da nobena zapuščenost ni bolj boleča kot takrat, ko zapustim svoj Resnični jaz.