“Naučimo se obnavljati z nežnostjo, humorjem, ljubeznijo in spoštovanjem.”
(BRB str. 590)
Odrasli smo in mislili, da so nekateri ljudje znali ljubiti bolje kot drugi. Morda smo občudovali koga slavnega, za katerega se je zdelo, da ima globok, smiseln odnos s svojim romantičnim partnerjem.
Ko na naših sestankih slišimo spev naše resnice v glasu drugega, nas to potrdi, da nismo čudaki: ljudje smo, nič boljši ali slabši od osebe, ki sedi poleg nas. In kot ljudje lahko postanemo ljubeč starš delu sebe, ki je bil zavržen. Nismo “končni izdelki”. Zmedeno stvar, imenovano ljubezen, lahko podarimo in vzamemo.
Slišimo v glasovih drugih in vidimo v njihovih očeh, da imamo vrednost. “Glasba”, ki jo ustvarjamo skupaj, ima pomen. Ponovno potrjuje našo vrednost, da prepoznamo, da nismo sami, ko »pojemo« drug drugemu. Naša pesem, čeprav je samo naša in ima edinstvene kitice in refren, našim sopotnikom ACA ni tuja.
Spev resnice na sestankih je pravzaprav izraz ljubezni drug do drugega.
Kar se lahko naučimo čutiti, lahko delimo tudi z notranjim otrokom.
Na današnji dan bom svojega notranjega otroka naučil, da mi brez strahu poje resnico in zaupal, da prava ljubezen zahteva predanost.