“Postali smo iskalci odobritve in pri tem izgubili svojo identiteto.”
BRB str. 11
“Da, gospod! Karkoli želite, gospod! Karkoli lahko storim, gospod!”
“Če bom hitreje pomila posodo, mama mogoče ta vikend ne bo toliko pila.”
“Otročke bom utišal, potem pa se oče ne bo tako jezil.”
Mnogi od nas čutijo, da moramo narediti za druge, da nas bodo imeli radi, da nas alkoholik ne bo udaril, da se ljudje ne bodo jezili na nas.
Kot odrasli otroci smo tako dobri v dobrih dejanjih za druge, da na koncu verjamemo, da smo v redu le, če imamo njihovo odobritev. Ti drugi so lahko šefi, prijatelji, sodelavci, zakonci in otroci.
V ACA začenjamo videti ta vzorec iskanja odobritve.
Posledično mnogi od nas ugotovijo, da ne vemo, kaj hočemo ali kako se naj odločamo sami. Nekateri od nas niti ne znajo poimenovati svoje najljubše barve, zagotovo pa poznamo najljubše barve drugih!
Ko začnemo odkrivati sebe, se naučimo ločiti zamisel o preprostem dejanju prijaznosti od žrtvovanja sebe na način, ki uničuje našo lastno vrednost. Začnemo ceniti, da smo v redu in da se lahko potrdimo takšni, kot smo, ne kaj počnemo.
Na današnji dan jasno vidim razliko med iskanjem lažne odobritve in dobrim dejanjem, ker je to prava stvar. Hvaležen sem za to spoznanje, ko živim svoje okrevanje.