“Če se ponižujemo ali kritiziramo svoje misli ali vedenje se ustavimo med temi vrsticami. In prepoznamo vir negativnosti, ki je notranji kritik vseh odraslih otrok.”
BRB str. 299
Kdo nam vsak dan pove, ali izpolnjujemo merila nekoga?
Kdo vsako noč leži buden, medtem ko ga/jo spreletava mrzle srh “kaj bi lahko” ali “bi moral” v tem ali preteklem dnevu?
Nismo se rodili s sramom- vcepljen nam je.
V otroštvu nismo imeli izkušenj, da bi mogli meriti ali zavrniti to sramoto, zato smo jo morali sprejeti. Kdo pa danes ohranja sramoto v nas?
Naš notranji kritik odraža negativne glasove iz preteklosti.
A zdaj imamo možnost, da preglasimo ta glas- da živimo življenje po lastnih merilih in pokopljemo “lahko bi” in “morali bi”. Ni nam več treba poslušati sporočil, ki ohranjajo sram v naših vsakdanjih mislih.
Kdo nam daje vrednost, če sami sebe ne cenimo?
V ACA smo sprejeti takšni, kot smo.
Pridružujemo se ne zato, da bi se pritoževali nad svojimi pomanjkljivostmi, ampak smo tu zato, da bi našli “pogum, da spremenimo tisto, ki ga lahko, in modrost, da spoznamo, da sem to jaz. Da spoznamo, da smo ljudje, ki imajo vrednost, ki je neomejena.
Na današnji dan gledam nase skozi oči svojih kolegov ACA in moje Višje Sile. Namesto da bi poslušal svojega notranjega kritika, verjamem mnenju sopotnikov- da je moja vrednost- neizmerna.