“Perfekcionizem je odgovor na dom, ki temelji na sramoti in nadzoru. Otrok zmotno verjame, da se lahko izogne sramoti, če je popoln v svojem razmišljanju in delovanju.”
VRK str. 36
Kot otroci smo bili mnogi med nami redno očitno ali subtilno osramočeni.
Pomanjkljivo smo sprejeli starše in se naučili ponotranjiti sramoto. Prejemali smo sporočila, da nismo v redu, kakršni smo bili.
Nekateri smo poskušali delovati na način, da bi dobili odobravanje in ljubezen, po katerih smo tako hrepeneli.
Skrivaj smo se krivili za alkoholizem ali disfunkcijo svojih staršev, pri čemer smo mislili, da če bi le bili popolni, bi se stvari izboljšale in naše bolečine končale. Toda to je bila vnaprej izgubljena bitka.- Pa še tako smo se samo naučili povezovati nepopolnost z neljubljenostjo.
Z našo Višjo Silo kot našim pravim staršem se v ACA naučimo pravega sporočila: da smo vredni ljubezni v vsej svoji nepopolnosti.
Bolezni svojih staršev ne bi mogli spremeniti s tem, da bi bili popolni, čeprav bi bila popolnost možna.
A medgeneracijsko je; naši starši so prenesli disfunkcijo, v kateri so bili vzgojeni tudi sami.
Mi pa smo se odločili, da bomo slišali drugačno sporočilo in končali ta cikel sramu.
Na današnji dan bom opustil svojo željo, da bi bil popoln. Ponotranjil bom spoznanje, da sem dovolj dober in vreden ljubezni takšen, kot sem.