“Od nealkoholičnega starša se učimo nemoči, skrbi, črno-belega razmišljanja, biti žrtev in sovraštva do sebe.”
BRB str. 24
Mnogi od nas so odraščali z enim staršem, ki je bil nasilnik, in enim, ki je bil naš skrbnik.
Prvi nas je zanemarjal zaradi svoje odvisnosti, pa naj bo to od alkohola, spolnega razvrata, deloholizma ali česa drugega, kar nam ga je jemalo.
Zdelo se je, da drugi starš pa drži stvari skupaj, in bili smo mu hvaležni. Toda pogosto smo bili vpleteni v njihove odvisnosti, vključno z njihovimi skrajnimi stališči, skrbjo in igranjem žrtve odnosa. Za naše preživetje smo morali sodelovati.
Medtem odrasli smo ugotovili, da nam nekatera naučena vedenja preprečujejo imeti lastno moč.
Mnogi od nas smo se še vedno bali agresivnih ljudi. Nenehno smo bili v skrbeh, navidez zaradi vsega. Igrali smo žrtev v službi in v naših odnosih; bili smo naravni, ker nam je naš soodvisni starš/skrbnik leta oblikoval ta vzorec vedenja in mišljenja. Ko smo končno spoznali, kako se sovražimo zaradi tega vedenja, smo vedeli, da je čas, da poiščemo pomoč.
V ACA se naučimo, da naše samouničevalno vedenje izvira od obeh staršev.
Z našimi spoznanji se pojavijo novi občutki, čeprav nismo vedno prepričani, od kod prihajajo. Za nas je to lahko presenetljivo. Toda te občutke spoštujemo in jih ne odrivamo več stran.
Ko še naprej napredujemo, osvobajamo svoje samouničevalne vzorce in prepoznavamo njihov izvor. Nimajo več mesta v naših življenjih.
Na današnji dan zdaj izbiram svojo vlogo in kako se odzivam na svet okoli sebe.