“Moje stališče je, da si nihče ne zasluži živeti v strahu in sramoti.”
(BRB str. xviii)
Mnogi v ACA krivijo, sramotijo, se pritožujejo in obsojajo sebe in druge, dokler se slednjič ne naučijo poimenovati, kar se v resnici dogaja.
S tem se začno izvijati iz vlog žrtve in/ali mučitelja. Prosijo svojo Moč Odzgoraj, da pomaga odstraniti in osvoboditi nezdravo vedenje, misli in občutke. Opuščajo izgovore, ki so si jih ustvarili v mislih za svoja dejanja, misli in čustva.
Zlorabo ali zanemarjanje smo doživljali kot otroci, morda tudi že odrasli, vendar sedaj vemo, da to ne opravičuje našega disfunkcionalnega vedenja.
Ko pridobivamo moč in okrevamo, postopno postajamo preživeli, ki so ozdraveli. Postopoma in včasih pospešeno razvijamo nove sposobnosti za zdravo počutje v svojem življenju. Učimo se, da si zaslužimo srečno in polno življenje. Naučimo se, da smo si to vedno zaslužili. Nič nam ni treba storiti, da bi se počutili vredni. Dovolj je, da samo smo.
Spet uspešni sedaj vemo, da je naša Višja Sila tu za nas. Spet se naučimo brezpogojno ljubiti sebe in druge.
Danes si dovolim, da sem vreden in si zaslužim polno srečno življenje.