“Program ACA mi je prinesel čudež življenja. Zmožen sem izkusiti sočutje, odpuščanje, ljubezen in hvaležnost, čustva, zaradi katerih je moje življenje vredno življenja.”
BRB str. 140
Pred ACA so bili mnogi od nas tako zatopljeni v svoje disfunkcije, da smo, če nas je kdo vprašal, kako se počutimo, običajno samo rekli: “V redu.” Najbrž niti nismo znali opisati svojih občutkov, saj si jih marsikdo tako ali tako ni mogel opredeliti več kot le nekaj. A to je bil rezultat njihovega doslednega potlačevanja v našem otroštvu in odraslem življenju.
V ACA se naučimo spreminjati svoje misli, da se postopoma osvobajamo stvari, ki nas težijo. Vidimo, da je nebo pogosto lepo modro; ni vedno oblačno. Začnemo videti veliko več možnosti zase o tem, kako resnično želimo živeti svoje življenje.
Ugotavljamo, da je mogoče imeti sočutje do drugih na način, ki ne pomeni, da jih želimo ali moramo popraviti.
Razumemo, da imamo vsi težave; nudimo pomoč, kjer lahko, brez zavez. Namesto da nosimo zamere, se naučimo odpuščanja. Začnemo sproščati sleherno grenkobo in jezo. Namesto da bi bili žrtev in se počutili, kot da nimamo dovolj, se naučimo biti hvaležni za to, kar imamo, in za svoj potencial. Odkrivamo čudeže.
Na današnji dan se bom spomnil čustvenih daril, ki mi jih je dal ta program, in s hvaležnostjo obljubljam, da se bom še naprej odpiral življenjskim možnostim skozi ACA.