“V otroštvu našo identiteto oblikuje odsev, ki ga vidimo v očeh ljudi okoli nas.”
BRB str. 84
Kdo so bila naša ogledala?
Ljudje so nam z besedami in dejanji povedali, kako nezaželeni, moteči ali neumni smo. Poskušali smo narediti, kar so želeli, a po navadi to ni bilo dovolj. Vsaka odobritev, ki smo jo dobili, je bila pogojna. In izhlapelo je, če smo popustili, ker nismo dobili popolnih ocen, dovolj dobro skrbeli za brate in sestre ali nismo dovolj dobro opravili gospodinjskih opravil.
Nismo vedeli, kdo smo v resnici, ker je bila naša identiteta to, kar so nam rekli, da je. Kar večino od nas pripelje v ACA, je to, da se sčasoma naveličamo poskušanja, izolacije in polnjenja svojih občutkov.
Tu se naučimo sprejeti, da naši starši in družine nikoli ne bodo takšni kot na televiziji ali na ulici.
Namesto da bi še naprej poustvarjali zavrnitev in zapuščenost, ki smo ju bili deležni kot otroci, se naučimo ljubiti in potrjevati sebe. Naši mentorji in tovariši nam pravijo, da sprejmemo samo tisto, kar je dobro, in za kar se nam to ne zdi dobro, tega raje ne počnemo. Tem predlogom vedno znova sledimo, dokler ne opazimo, da nismo več to, kar so nam rekli nekoč, da moramo biti. Smo močni in neodvisni.
Na današnji dan sam definiram, kdo sem. Sem dober in sprejemam samo tisto, kar je dobro in zdravo v mojem življenju.