“Vsak član ACA je enak drugemu in ima enak glas, ne glede na delovni status ali poklicno pot. Vsi smo odrasli otroci, ki se medsebojno povezujemo na ravni empatije namesto na ravni zaposlitve ali pomanjkanja le-te.”
BRB str. 528
V prostorih za okrevanje lahko sedimo poleg zdravnika, duhovnika, hišnika, gospodinje ali skoraj katerega koli poklica, ki si ga lahko zamislimo.
Toda zraven koga v resnici sedimo? Sedimo poleg drugega odraslega otroka, z vsemi strahovi, negotovostmi in travmami, ki jih lahko povzročijo. V družbi, kjer se zdi, da se naša vrednost meri z materialnimi stvarmi ali položajem, ki ga imamo, je le malo drugih krajev poleg srečanja v 12 korakih, kjer smo vsi enakopravni in kjer nihče od nas ne odloča namesto drugih.
V ACA smo duhovna bitja, ki gredo skozi človeško izkušnjo.
Drug drugemu posegamo po ljubezni in razumevanju, ki nama nista bila dana v izvorni družini. Praznujemo zmage drug drugega in se podpiramo v naših trenutkih žalosti.
Uspeh v ACA se ne meri z denarjem ali družbenim statusom, temveč z notranjim mirom in spokojnostjo.
Med seboj delimo svoje izkušnje, moč in upanje, ko se skupaj smejimo, skupaj jočemo in vemo, da smo doma.
Na današnji dan se posebej zavedam, da na tem svetu nisem sam, dokler imam svoje sopotnike.