“Sramovanje telesa se ne nanaša le na našo težo ali obliko.”
BRB str. 441
V otroštvu so se naše družine marsikomu od nas okrutno posmehovale zaradi tega, kako smo izgledali.
Iztočnica za posmehljivke so bile naše poteze obraza, deli telesa, glas, lasje, nohti, ušesa, zobje, etnična pripadnost in še kaj.
Da bi preživeli, smo se mnogi od nas obnašali, kot da nas to ne moti.
A na skrivaj smo od sramu povesili glave. Da bi našli način, da se prilagodimo, smo jedli drugačne jedi, nosili šiške, si pokrivali ušesa, si neusmiljeno umivali obraz in nosili oblačila, da smo prikrili dele, ki so se jim smejali.
A po navadi nam ni šlo najbolje- sramežljivost in zapuščenost sta dan za dnem postajala vse bolj del nas. Ko so nas vsi zapustili, smo izgubili vse. To pa nas je naučilo zapustiti tudi same sebe. Naša telesa so bila le še del nas samih, ki nam ni pripadal.
V procesu okrevanja začnemo na sestankih videti kratke utrinke svojega resničnega jaza, ko se slišimo v zgodbah drugih.
Končno začnemo čutiti sprejetost, en objem naenkrat. Branje literature ACA potrjuje, da vendarle nismo nori. Morda so nam ukradli otroštvo, vendar smo nekako preživeli. S to močjo preostalih preživelih vztrajno delamo svoj program. Postopoma, ko se ozremo vase, začnemo početi najpomembnejše, kar si lahko zamislimo: sprejemamo svoj videz.
Na današnji dan se bom pogledal v ogledalo, se nasmehnil in rekel: “Ljubim vsak delček tebe. Ponosen sem na svoje trdo delo, da bi prekinil krog sramu.”