“Čeprav je Notranji Otrok ali pravi jaz lahko iskrica naše ustvarjalnosti, se moramo tudi zavedati, da je ravno ta otrok najbolj globoko prizadet del nas samih.”
(BRB str. 303)
Mnogi od nas so z iskanjem svojega Resničnega Jaza, prebudili svojega Notranjega otroka in skozenj izražali svojo ustvarjalnost v upanju, da se bomo tako rešili trpljenja.
Namesto tega pa se soočamo z oviro- vztrajnim in ostrim samoobtoževanjem, ki je kar ne moremo premagati. To izvorno razmišljanje nas sili, da nadaljujemo z disfunkcionalnim in odvisniškim vedenjem.
Sprašujemo se, zakaj ne moremo pobegniti izpod te “prekletstvu podobne” samosabotaže in uresničiti potenciala našega Resničnega Jaza.
V ACA se učimo stopiti v stik in občutiti bolečino in žalost globoko prizadetih delov sebe, da bi iz njih zacvetel naš pravi jaz.
Temu smo se izogibali leta, običajno nezavedno in trpeli zaradi posledic tega bega. Ugotovili smo, da ne bomo uživali v tem, da bi živeli kot naš Resnični jaz, dokler ne soočimo in sprostimo korenin ranjenih delov iz otroštva.
S pomočjo naše Moči Odzgoraj in podporo naših sopotnikov izvajamo nežen in postopen proces luščenja plasti čebule, da bi odkrili jedro naših bolečin in, paradoksalno, da bi našli veselje našega Resničnega Jaza.
To je edinstven organski proces vsakogar od nas, vendar imamo podporo v enotnem pristopu, ki združuje korake, našo Višjo Silo in našega Notranjega Otroka.
Danes imam pogum, da se soočim s tem, kar je potrebno, da lahko uresničim potencial svojega Resničnega Jaza.