“Potreba po starševstvu sebi izhaja iz naših prizadevanj, da bi se kot otroci počutili varne.” (BRB, str. 83)
Zaradi disfunkcionalnega otroštva po navadi stvari vidimo drugače kot drugi.
Kadar gledamo televizijsko reklamo, kjer prodajalec glasno vzklikne: “Pridite no. Z vami se bomo obnašali kot z družino!” v naših mislih to ne zveni ravno vabljivo, ker naše družine niso bile varne. In ko se počutimo prisiljene kupiti voščilnico za starše, smo najbolj hvaležni, če lahko najdemo kakšno med tistim neresnimi, namesto da bi izbralo takšno, ki pritiče naši hvaležnosti. Toda pod našim humorjem se skriva globoka žalost.
V ACA se naučimo prepoznati resničnost svojih občutkov.
Odločili smo se, da bomo, namesto da ostanemo pod plastmi disfunkcije, sprejeli pozitivne korake, da bi se obnovili z orodji ACA. Ti koraki in pot, na kateri smo, morda niso vedno kristalno jasni. Vendar se vračamo, dokler ne ugotovimo, kam moramo iti. Na poti žalujemo zaradi izgube tega, kar bi lahko bilo. Prizadevamo si, da bi nekega dne prišli do točke odpuščanja, kar nam bo pomagalo veliko bolj kot karkoli drugega.
Danes bom spoštoval svoje občutke in resničnost tega, kar je bilo. Vse z namenom, ker sem se odločil za nov način življenja in postal sam svoj starš.