“Ker smo imeli preveč razvit občutek odgovornosti, nas je bolj skrbelo za druge kot zase.”
BRB str. 589
Ko smo prispeli v ACA, so mnogi od nas spoznali, da imamo vzorec, da vse druge postavljamo pred sebe. Zdelo se je, da so njihova življenja pomembnejša od našega, mi pa smo dobili le drobtine ali karkoli je ostalo. Razvili smo “Kaj pa jaz?” osebnost žrtve.
Nekateri od nas so to opazili, ko smo se končno tako naveličali, da nas prijatelji in družina ne poslušajo.
Mislili smo: “Hej, tudi jaz želim govoriti o svojem življenju, svojih interesih, izzivih!” Ta pomanjkanje nas je pripeljalo do tega, da smo se počutili letargične, brezupne in depresivne. Kopali smo se v samopomilovanju, prisilah ali odvisnostih, da bi omrtvili svojo bolečino.
Ko se znajdemo v okrevanju, spreminjamo te vzorce.
Naše nezavedne kompulzivne reakcije se zmanjšujejo. Ko se pogovarjamo na sestankih in s sopotniki, najdemo svobodo od naših lastnosti preživetja. Delamo po korakih. Meditiramo in molimo. Beremo in pišemo o svojih mislih in občutkih. Začnemo se odpirati, pripravljeni in voljni predati svoje nefunkcionalne vzorce naši Višji sili. Vidimo, kako se naš ranjeni notranji otrok odziva na sočutje našega notranjega ljubečega starša.
Na današnji dan vem, da obstaja alternativa, če se pretirano ukvarjam z drugimi in ne sabo.