“Da ga obdržim, ga dajem naprej- okrevanje.”
BRB str. 513
Ko pridemo v ACA, nas boli.
Srečamo druge ljudi, ki so kakršni smo sami. Ker se naučimo zaupati tem ljudem, si postopoma dovolimo odpreti in deliti svoje najgloblje skrivnosti.
Toda v nekaterih primerih ljudje, s katerimi smo se zbližali, odidejo in počutimo se spet zapuščene, tako kot v otroštvu.
Sprašujemo se, ali bi se morali oditi tudi sami. Mogoče smo naredili vse, kar smo lahko, in bi morali iti naprej; morda pa ta program ACA le ni odgovor na vse; mogoče nismo doživeli več velikih “aha” trenutkov.
Zakaj bi torej ostali, ko drugi morda ne?
Ker je ta zapuščenost, ki jo čutimo, drugačna; uporabljamo nova orodja, ki nam pomagajo premagati te občutke. Vsi nimajo enake poti in lahko smo žalostni, ko ljudje odidejo in upamo, da bodo našli tisto, kar jim ustreza. Toda za nas je ACA zdrava izbira.
Odločimo se, da ostanemo, najprej zase in potem za druge.
Vrnemo, kar smo dobili, naslednji osebi, ki pride skozi vrata. To so naši sopotniki. Morda nismo vsi videti in se obnašamo enako, vendar je neverjetno, kako si lahko pomagamo drug drugemu. Ko smo pri okrevanju ob drugih, izvemo več o sebi.
Na ta dan se bom ponovno posvetil svojemu okrevanju v ACA. Z zavedanjem, kam sodim.