“Svoboda od alkoholne norosti je vprašanje odgovornosti.
Ne moremo biti odgovorni za nekaj, česar nismo ustvarili.”
BRB str. 88
O sebi smo razmišljali kot o nečem ničvrednem v središču vesolja.
Poskušali smo narediti samomor na več načinov, tako čustveno kot fizično. Pri sebi pa si mislili: “Morda bodo tokrat videli, kaj se z nami dogaja.” A nič se ni spremenilo in tudi naši storilci ne. Za kaj smo porabili vso to energijo?
V ACA se naučimo, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti.
Da bi to naredili, moramo najprej opustiti odgovornost za alkoholno norost. Situacija je bila neobvladljiva, z nami ali brez nas.
Začnemo videti, da si zaslužimo priložnost za zdravo življenje, čeprav nismo povsem prepričani, kako bi to bilo.
Gledamo pot pred seboj in vidimo, da je pred nami svetloba. Ne moremo videti, kaj je, vendar se tudi ne moremo več nehati premikati v tej smeri. Počuti se dobro in toplo. To nas sprva prestraši, a se nam zdi tudi novo in vznemirljivo.
Odložili smo svoj sram in svoje odvisnosti, ki nam ne služijo več.
Sproščamo obrambo našega značaja. Čas je, da vidimo, za kaj gre pri tej stvari, imenovani življenje. Dovolimo si iti naprej.
Na današnji dan se bom spomnil, da sem odgovoren zase, ne pa za norost svojega otroštva. Spomine bom uporabil, da se ozdravim, potem pa jih prepustil preteklosti, da bom svoboden.