“Disfunkcija je zakodirana v naše duše kot lažni jaz.”
BRB str. 105
Mnogi od nas kot otroci niso mogli razviti neke lastne identitete.
Da bi preživeli, smo kupovali negativna sporočila naših staršev, potem pa smo kot odrasli ponavljali njihovo izkrivljeno utemeljitev norega vedenja. Spominjamo se svojega uničujočega lažnega ponosa, ki nam ni dovolil priznati napak ali da bi se počutiti ranljive. Na neki ravni smo sicer vedeli, kaj delamo, toda naš lažni jaz je bil glavni in nismo imeli besed ali miselnih procesov, da bi stvari naredili drugače ali izrazili svoje resnične občutke.
Najbolj boleče pa je, da smo tisti, ki imamo otroke, vanje sprogramirali to nepošteno vedenje. Ne glede na to, da smo se poskušali ustaviti, preprosto nismo mogli niti videti neke lastne poti skozi vse to, da bi jim jo pokazali.
V okrevanju zdaj vidimo, da so bile naše rane tako globoke, da si težko predstavljamo, da smo imeli tako veliko luknjo v duši. Danes lahko vidimo, da je naše tako dolgo pomanjkanje poštenja stalen dokaz travme, ki smo jo utrpeli kot otroci, in razlog, zakaj potrebujemo ACA, da prekinemo krog. Tukaj odstranimo vse plasti sramu, ki so ustvarile naš lažni jaz. Zdaj lažje priznavamo svoje pomanjkljivosti, saj kot odrasli zmoremo vse posledice. S tem pripomoremo k temu, da se družinska norost tu ustavi.
Na današnji dan sprostim svoj lažni jaz in imam pogum priznati, da se motim. To počnem zato, da se bolečina neha kopičiti, tako zase kot za druge.