“Bolj ko se spreminjam, bolj dobivam drobne namige ljudi okoli mene, naj se vrnem k svojemu prejšnjemu vedenju, ker so se takrat ob meni počutili varne.”
BRB str. 411
Kakor smo začeli izstopiti iz naših starih vzorcev, bolj so drugi postali nezadovoljni z nami. Počutili so se izdane in zapuščene, ko smo postali bolj samozadostni. Nismo več skrbeli zanje in za nas zdravilen odmik je med nami postavila distanco, ki jim je bila neprijetna.
Skrb zase je novo vedenje, saj smo bili naučeni, da vedno pomirimo druge. Naši novi odzivi nam pomagajo, da prvič uveljavimo svojo. Nič več nas ne trpinči in ustrahuje molk drugih, ko poskušajo z nami manipulirati. Začeli smo zaupati lastnim občutkom onkraj želja drugih.- Ne glede na to, koliko še mislimo, da potrebujemo te odnose da bi bili v redu.
Dovolimo drugim, da imajo lastne občutke. Ko je nekdo jezen, ne domnevamo več, da je to naša krivda, in ne dovolimo, da nas njegova jeza obvladuje. Gremo naprej. Če drugi zaradi tega prekinejo odnose z nami ali jih to rani, ne poskušamo popraviti stvari; nismo se več pripravljeni žrtvovati občutkom sramu. Na sprehodu življenja smo se naučili zaobiti te nadležne cestne luknje krivde in iti naprej.
Na ta dan bom zaupal, da če se ena zveza konča, bo njeno mesto, ko bo pravi čas, zavzela nova, bolj zdrava.