“Odrasel otrok je oseba, katere dejanja in odločitve kot odraslega vodijo izkušnje iz otroštva, utemeljene na dvomu vase ali strahu.”
BRB str. 302
Preden smo odkrili ACA, se nismo imeli možnosti naučiti drugačnega načina življenja, razen z vidika disfunkcije, s katero smo bili vzgojeni. V otroštvu je večina od nas hitro ugotovila, kaj moramo misliti, povedati in narediti, da bi se izognili bolečini. Preživeli smo po najboljših močeh in se zanašali samo nase.
Medtem odrasli pogosto naše samodejne reakcije na situacije vključujejo še razširitve vedenja, ki smo se ga naučili kot otroci. Po videzu smo odrasli, vendar moramo preseči svoje otroške reakcije. Preganjajo nas nerešene travme, ki zlahka povzročijo opustošenje v našem življenju. Nismo krivi, da nismo dobili boljših življenjskih veščin; drugače se pač ne bi moglo zgoditi. S pomočjo dvanajstih korakov imamo zdaj rešitev za naš problem.
Preko ACA imamo ljubezen in podporo, ki ju potrebujemo, da skozi bolečino v otroštvu zrastemo v samozavestne in varne odrasle, kakršni naj bi bili.
Na današnji dan ne bom več negativno obsojal o svojo identiteto odraslega otroka. Napolnil se bom z upanjem, ki mi ga ponujajo obljube ACA.