“Sram nas zaslepi pred dejstvom, da je Ljubezen v vsakem od nas in čaka, da jo odkrijemo.”
BRB str. 168
Ko pridemo v ACA, smo pogosto zlomljeni.
Skozi zanikanje niti ne vemo, česar ne vemo. Potreben je čas, da se zavemo, kakšnih ran in poškodb (čustvenih in včasih fizičnih) smo bili deležni kot otroci. Sram je uničil naš občutek zase. Ko smo se rodili, smo še imeli svoj jaz, a so nam ga dan za dnem uničevali, dokler se ni zdelo, da obstajamo samo v drobcih. Včasih je od vsega ostal le odsev sovražnih in strašljivih besed in dejanj naših staršev.
Nekateri od nas so se morda počutili zmedeno, ko smo začeli okrevati, da za obnovitev občutka lastne vrednosti sežemo v našo notranjost. Nismo vedeli, da to sploh imamo in smo na vsakem koraku dvomili vase. Čeprav smo se počutili brezupno, smo se držali besed, ki smo jih slišali na sestankih. Videli smo, da so drugi okrevali in upanje obstaja. Pomagalo nam je vsakodnevno branje literature in sčasoma smo začutili, da se nam dogaja premik.
Nadaljevali smo s koraki, hodili na sestanke, se zanašali na Višjo Moč in dosegli svojega Notranjega otroka. Začeli smo resnično videti svojo vrednost. Niso nas več opredeljevali sramežljivi glasovi preteklosti. Imeli smo novo podobo o sebi – pravo podobo dragocene osebe, kakršna smo vedno bili.
Na današnji dan gledam nase z očmi okrevanja, ne pa z očmi svojih skrbnikov iz otroštva. V sebi vidim Ljubezen, ki še naprej raste.