“Če so naši starši rekli, da smo slabi, neumni ali manjvredni, so dejansko projicirali to, kar so verjeli o sebi. Kot otroci smo bili nemočni, da bi zavrgli te projekcije. Občutki izgube in žalosti, pa so se le prenesli v naša odrasla leta.”
BRB str. 200
Sporočila, prejeta v otroštvu, se lahko zdijo kot magnetofonski trak brez konca, zvočni posnetek našega pogosto dramatičnega življenjskega sloga. V vlogi »grešnega kozla« še slišimo odmeve naših skrbnikov, ki bi morda rekli: “Pa ti si (popoln) poraženec.”
Pod vlogo »junaka« pa podobno uničujoče zazveni v ušesih sporočilo, da si “popoln otrok”.
Kot otroci smo morda takšne besede sprejeli kot resnične; a kar smo dejansko čutili, smo potlačili.
Ne glede na to, ali so nas omalovaževali, ker smo bili otroci, ali hvalili, da smo popolni, smo te obtožbe morda nehote prenesli v svoja zapletena odrasla življenja kot neki skrivni kodeks ravnanja.
Ko si opomoremo, se začnemo zavedati, da so nam takšna sporočila ukradla naš pristen notranji občutek vrednosti.
V ACA pozorno poslušamo ta sporočila, prepoznavamo njihove izčrpujoče učinke in kako jih ponovno ustvarimo ali okrepimo. Nato postopoma poskušamo zmanjšati njihov vpliv na nas.
Na današnji dan bom opazil (sublimalna, op. IZ) sporočila, ki se predvajajo iz mojega otroštva. V življenju bom začel zniževati njihovo glasnost, dokler namesto tega ne bom slišal glasu svojega pristnega, Resničnega Jaza.