“Lahko zaupam osebi, s katero sem?”
BRB str. 42
Kot otroci se večina od nas ni naučila zaupati v izvorne družine. Ko pa smo postali odrasli nismo mogli zaupati nikomur. Paradoksalno je, da so nas pogosto pritegnili ravno ljudje, ki jim ni bilo mogoče zaupati.
Ko pomislimo na ljudi okoli nas, se zdaj vprašamo:
“Ali jim lahko izrazim svoje najgloblje strahove in negotovost ter se počutim varnega, da jih ne bodo uporabili proti meni?” “Ali sem lahko prepričan, da me bodo sprejeli z vsemi pomanjkljivostmi vred, ali pa se moram spremeniti, da bom ustrezal njihovemu idealu?”
“V kolikor življenje prinese finančne, zdravstvene težave ali druge spremembe, bodo ostali z nami?”
Kakor postopno okrevamo v našem programu ACA, se učimo, da smo dovolj zdravi, da postavljamo prava vprašanja, a tudi verjamemo, da bomo v redu, tudi če bo naše zaupanje izdano. Z življenjem potrjujemo, da nam lahko tudi drugi zaupajo. A morda še pomembneje pa je, da lahko zaupamo sebi, da bomo še naprej delali na svojem okrevanju.
Na današnji dan se bom odločil družiti s tistimi, ki jim lahko zaupam. Če je to zaupanje porušeno, se lahko s pomočjo sopotnikov odločim, kako ravnati z njim na odrasel način.