“Ko delamo Korake in se udeležujemo srečanj, vidimo, da nismo edinstveni in da tudi naša družina ni edinstvena. Takih ljudi, kot smo mi, je na milijone.”
BRB str. 96
Mnogi od nas so odraščali z mislijo, da so naše družine drugačne, da smo edinstveni.
Bili smo priča drami, ki je bila daleč onkraj našega razumevanja. Pogosto so bili za travmo odgovorni ljudje, ki bi nas morali tolažiti. Zaradi sramu in osramočenosti smo imeli občutek, da nikoli ne moremo biti kot naši vrstniki. Počutili smo se »ločeni« od njih, zato smo si nadeli maske in se obnašali, kot da smo »normalni«.
V ACA delimo svojo najtemnejšo zgodovino in ugotavljamo, da se drugi identificirajo z njo.
Odkrivanje naših spominov nam pomaga odstraniti bolečino. Cenimo svobodo, ki jo čutimo, ker se zavedamo, da ne bomo obsojeni zaradi dejanj naših družinskih članov. Nismo sami.
Spoznavamo vzorce vedenja, ki smo jih razvili, da bi se spopadli s svojimi občutki sramu, prizadetosti in jeze. Ko jih identificiramo, si damo možnost izbire: lahko nadaljujemo z dosedanjimi ravnanji, ko smo bili v temi, ali pa poskusimo nova vedenja, ki delujejo bolje. Ko se vračamo vedno znova, izbiramo nova vedenja.
Na današnji dan praznujem svobodo zavedanja, da nisem edinstven – in nisem sam. Zdaj lahko uporabljam orodja za okrevanje namesto disfunkcionalnih orodij za preživetje, ki sem se jih naučil kot otrok.