“Okrevanje ACA je zahtevno, a nagrade so neprecenljive.
A moramo se potruditi in občutiti tudi neprijetne občutke, ki se lahko pojavijo. Hkrati je cilj ljubezen do sebe in zavedanje, da smo dovolj dobri takšni, kot smo. To je paradoks ACA.”
BRB str. 438
Leta nas je naš kritičen notranji starš opozarjal, da nismo dovolj dobri.
To je bilo ponavljanje tistega, kar so nas učili o nas, ko smo bili še otroci. Tega se nismo zavedali, toda ta kritični del nas je tudi govoril, da nikoli ne bomo imeli dovolj, da bi zadovoljili svojega notranjega otroka, ki ga potrebuje.
A v nekem trenutku smo se morda vprašali: “Kaj je dovolj?”
S pomočjo programa ACA smo začeli opažati, da posegamo v proces zdravljenja, ki bo umiril našega kritičnega notranjega starša. Ob tem smo se zavedli, da lahko šele tako začnemo zadovoljevati potrebe našega notranjega otroka.
Kakor se življenje nadaljuje, postopoma opustimo “dovolj” našega otroštva in se naučimo sprejemati to, kar smo- kar imamo ponuditi svetu. In to je- zelo veliko. Zavedamo se, da nam naša Višja moč pomaga izpolnjevati naše potrebe in občasno tudi želje.
Na današnji dan se spomnim, da sem in sem in vedno bil- več kot dovolj dober.