“Ker smo starše izključili, ko smo bili otroci, smo tudi kot odrasli nagnjeni k temu, da izključujemo druge ljudi.”
BRB str. 187
Preživetje otroštva v nefunkcionalni primarni družini je od mnogih od nas terjalo uporabo številnih mehanizmov samoobvladovanja, da bi ohranili vsaj ščepec zdravega razuma. Ena je bila naša sposobnost, da se ločimo (miselno ali čustveno) od tega, kar se dogaja okoli nas ali do nas. Čeprav nam je ta disociacija takrat pomagala preživeti, nas kot odrasle zapira pred možnostjo vzpostavitve zdravih odnosov.
Včasih nas strah pred zavrnitvijo motivira, da se notranje razdelimo, ker če ne čutimo, potem upamo, da ne bomo občutili bolečine. A disociacija nas prikrajša tudi za zdravo veselje.
Včasih zaradi naše pretirane previdnosti nenehno spremljamo svojo okolico glede vsakršnih znakov prevare ali malomarnosti. To pa nas lahko tudi prikrajša za možnost sklepanja pravih prijateljstev.
S temi nefunkcionalnimi filtri lahko napačno razumemo besede ali dejanja drugih kot napad, zaradi česar postanemo oprezni, preidemo v ofenzivo ali se popolnoma zapremo.
V ACA, ko odstranjujemo plasti lastnosti preživetja iz otroštva, se naučimo razvrstiti, kaj v našem odraslem življenju ne deluje več. Za sabo puščamo lastnosti, ki nam ne služijo več. S hvaležnostjo vidimo, kako nam ta program daje moč za spremembe in pogum, da smo odprti za druge. Ne želimo biti več sami.
Na ta dan bom prijazen do sebe, če se bom oddaljil. Odprt bom za ljudi in nove izkušnje