“Ko se preselimo iz čustvene izolacije, ponovno pridobimo sposobnost prepoznavanja in izražanja vseh naših občutkov.”
BRB str. 361
Kot otroci mnogi od nas niso smeli pokazati svojih občutkov. Zato smo jih polnili in se pretvarjali, da jih nimamo zaradi strahu pred posmehom ali kaznijo.
Je kaj čudnega, da smo to prenesli v odraslost, kjer smo še naprej polnili svoja čustva in se prepričevali, da niso pomembni? Ali pa smo morda izbrali pot zdravljenja svojih občutkov z odvisnostmi ali obsedenostmi, dokler nam jih ni bilo treba izkusiti.
V ACA pridemo kot odrasli otroci s številnimi sprožilci.
Ti sprožilci lahko to, kar bi morala biti blaga reakcija, spremenijo v jezo, ne zaradi situacije, ampak zato, ker to, kar je bilo povedano ali storjeno, prebudi naše obremenjene občutke.
Ti zanikani občutki ovirajo odnose, saj zapuščamo ljudi, ki ne morejo ugotoviti, zakaj se tako odzovemo.
A ACA sega v ta skrita področja in naša otroška čustva pripelje na svetlo, kjer sčasoma izgubijo moč nad nami.
Na današnji dan bom še naprej zaupal in cenil, da je ACA varno mesto, kjer lahko prepoznam in izrazim svoja čustva.