“Izjavljamo, da ne bomo več zvesti zanikanju in nefunkcionalnim družinskim vlogam.”
BRB str. 123
Vsak od nas je odraščal in igral vlogo v svojih družinah: junaka, grešnega kozla, maskote ali izgubljenega otroka.
Naša vloga je bila morda povezana z vrstnim redom rojstva ali morda s tem, kako smo se prirojeno odzvali na našo situacijo. Če smo imeli več bratov in sester, smo si verjetno delili te vloge; če smo bili iz manjše družine ali smo bili edinec, smo morda morali igrati več vlog.
Vsaka vloga je nosila določena pričakovanja.
Tudi če se je vloga zunanjemu svetu zdela pozitivna, tako kot junak, se je verjetno spremenila v negativno, saj smo jo poskušali nositi tudi med krmarjenjem skozi naša odrasla leta.
ACA nam pomaga, da se naučimo, kako se znebiti teh vlog.
Začnemo postavljati meje. Okoli naše disfunkcionalne izvorne družine delujemo na bolj zdrave, “nepričakovane” načine. Odločimo se, da ne bomo več reagirali na dogodke, zaradi katerih smo nekoč čustveno ušli izpod nadzora. Proces ni enostaven in lahko traja nekaj časa, vendar se skozi vse to naučimo živeti življenje po svojih lastnih pravilih. Ko smo uspešni, iz svojega življenja osvobodimo strah, kaos, nadzor in togost. Najdemo novo svobodo, ki je nagrada, ki se nam je na začetku zdela neverjetna.
Na ta dan opustim vlogo, ki mi je bila dodeljena v otroštvu. Sprejemam svojo novo vlogo, “Odrasli otrok v okrevanju.”