“Če družina umakne podporo, se nam to morda zdi novo, v resnici pa je bilo to naše naravno stanje.”
BRB str. 406
Na naši ACA poti smo se v nekem trenutku znašli spet sami.
A vedno smo se tako počutili, le da si nikoli nismo dovolili soočenja s to resnico. Ko naredimo prostor za našo Višjo Moč, dovolimo, da strah in bolečina preideta skozi nas. Začenjamo videti, da je vesolje varen kraj za nas in da lahko šele ob soočenju s svojo osamljenostjo postanemo celoviti. Na to notranjo pot se podajamo s pomočjo naših sponzorjev in sopotnikov, ki so to storili pred nami in ki lahko delijo svoje izkušnje, moč in upanje.
Dovolimo, da naše disfunkcionalne družine zbledijo v daljavi in da se preselimo v nove, bolj zdrave odnose, kjer res zadovoljimo svoje potrebe. Prenehamo poskušati svoje starše nadomestiti z ljudmi, ki samo nosijo drugačne maske. Čeprav se v takšnih odnosih morda začasno počutimo dobro, se ti kmalu porušijo, ko jih vidimo takšne, kot so: grdi, neurejeni in soodvisni.
Ker je okrevanje le redko ravna črta, se zavedamo, da lahko občasno zdrsnemo nazaj. Vendar se učimo vse hitreje in z večjo milostjo izvleči iz svojih brodolomov. Ni nam potrebno več potoniti z našo barko vred.
Na današnji dan bom pokopal kar je zame vedno bilo mrtvo. Vzel si bom čas, kolikor ga je potrebno, da bom do konca žaloval. Potem pa šel naprej.