“Odraslega otroka, ki razmišlja o ACA, naprošamo, naj na program gleda kot na način življenja, ki se bo sčasoma razvil in prinesel bogate nagrade čustvenega olajšanja in sprejemanja samega sebe.”
BRB str. 95
Prevzeli smo vso zlorabo, kar smo je lahko, in še vedno smo mislili, da je krivda naša.
A kaj smo sploh delali narobe? Kaj je bilo tisto, zaradi česar smo se počutili tako drugačne in pomanjkljive? Zakaj ne bi mogli biti kot ostali ljudje v naši družini in prenašati neskončne količine zlorab, ne da bi nam bilo vseeno? Kako smo bili lahko tako neumni? In kam so nas pripeljali negativni občutki, kot je jeza?
Pred ACA smo morda bili v drugih programih, ki so nam pomagali, vendar so bili nekateri občutki morda okrnjeni. Zaradi tega smo se počutili, kot da smo se vrnili na mesto, kjer smo morali zapreti dele sebe. Morda bi nam rekli, da je edina pomembna stvar “predati Bogu”. To morda marsikomu deluje, vendar smo ugotovili, da za nas ni dovolj.
Zdaj lahko s pomočjo ACA in ljudi, ki smo se jim naučili zaupati, sprejmemo vrednost vseh naših občutkov.
Še posebej sprejemamo svojo jezo in ne bežimo več pred njo, saj vemo, da nas lahko nauči, kje bi morale biti naše meje. Z drugimi, ki so morda bolj v stiku s svojimi občutki, se pogovarjamo na zdrav način in nas res slišijo, ko izražamo svoja čustva. Vemo, da smo na pravem mestu, kjer poteka zdravljenje.
Na današnji dan bom spoznal, da so moja čustva del darila moje Višje moči, darila, imenovanega “JAZ”.