“Vendar so bili naši otroci in odnosi še vedno del naše disfunkcije. Poustvarili smo zapuščenost in izgubo lastnega otroštva.”
BRB str. 21
Mnogi od nas so poskušali drugače vzgajati svoje družine.
Toda brez ACA ali neke druge oblike intervencije smo bili kot naši starši – dali smo lahko le tisto, kar smo imeli. To je pomenilo, da smo naredili veliko napačnih odločitev. Morda smo se celo odtujili od svojih otrok in ugotovili, da so se nam zamerili, tako kot smo se zamerili staršem.
ACA nam predstavlja izbiro: ostati in se izboljšati na način, ki bi lahko nekega dne popravil naše odnose, ali pa se počutiti brezupne in se še naprej polniti s samoobtoževanjem in sramom.
Če izberemo ACA, moramo opustiti razmišljanje, da pomoči nismo našli prej, ko bi lahko preprečila tolikšno bolečino. Moramo sprejeti, da sprememba zahteva čas, zato se vzravnamo in se osredotočimo na skrb zase. Ko smo pripravljeni, se naučimo biti prisotni na zdrav način za naše otroke. Če smo od njih ločeni, upamo, da se vrnejo k nam, če pa se ne, jih še naprej ljubimo in molimo, da najdejo pot.
Na današnji dan bom najprej poskrbel zase. Šele takrat bom na voljo svoji družini, če bodo prosili za čustveno podporo.