“Našo izgubo lahko natančno določimo in opredelimo tako, da primerjamo ravnanje, ki smo ga bili deležni kot otroci v disfunkcionalnih družinah, s skrbjo, ki bi jo lahko prejeli, če bi nas vzgajali ljubeči in dosledni starši.”
BRB str. 204
Vaje žalosti v petem koraku nas prosijo, da pišemo o dogodkih iz otroštva, da bi lažje razumeli čustva o dogodkih.
Če se ne pojavijo, poskušamo videti, kako bi se v naši situaciji počutil današnji otrok. Ogledamo si lahko tudi slike iz otroštva, da se povežemo z našo nedolžnostjo in izgubo.
Nato nas prosijo, da ponovno preberemo naše delovne liste za četrti korak “Sramota in zapuščanje” in preoblikujemo vsak incident.
Opisujemo, kaj bi bilo drugače, če bi bil v vsakem scenariju ljubeč starš.
Doživljanje izgube na ta način nam lahko pomaga, da jo sprostimo.
Toda če smo blokirani, se lahko zgodi, da preklopimo iz žalosti v jezo, ko preveč boli. Kot da bi pritisnili gumb, ki nas preklopil v obtoževanje ali bes. Toda šele globoka otožnost naše žalosti nam lahko pomaga tudi videti resnično stopnjo uničenja naših čustev, uma in telesa.
Ko izbiramo proces okrevanja namesto disfunkcije, se zavedamo, da nam žalovanje pomaga najti svojega močnega, sposobnega notranjega otroka. Učimo se, kaj bi naredil ljubeč starš in kako se lahko spremenimo. Program ACA ni lahko delo, nagrada pa je svoboda!
Na ta dan se bom držal procesa ACA, ko bodo žalost in čustva kričala. Ne bom se ustavil pred ničemer, da bi povrnil svoj prvotni jaz.