“Spomnimo se, da lahko govorimo, zaupamo in čutimo namesto nadzora, izolacije in hladnosti. Odnosi so lahko čisto drugačni v okrevanju.”
BRB str. 291
Kot otroci smo se zanašali na naše sposobnosti preživetja, da bi nas zaščitile pred škodo.
Postopoma so postajale močnejše in bolj zakoreninjene, saj smo naleteli na večjo stopnjo družinske disfunkcije in posledično strah. Svoje lastnosti smo prenesli v odraslost. Sprva se nismo zavedali njihovih učinkov, vendar so trpeli naši odnosi.
Preko ACA se zavedamo, da nam naše zmožnosti preživetja ne služijo več.
Ko razmišljamo o čustveni intimnosti, se lahko počutimo prestrašene in smo v nevarnosti, da bomo ranjeni. Če pa tvegamo, da delimo sebe z drugim, postanemo sposobni imeti pravi odnos.
Zaupanje drugi osebi s svojim najbolj ranljivim jazom je nova in morda grozljiva izkušnja.
Drugi osebi lahko dopustimo, da si postopno pridobi naše zaupanje, kakor se odnos razvija. Lahko zaprosimo, kar potrebujemo, namesto da bi manipulirali, da bi dobili, kar želimo. Svoje občutke lahko prepoznamo in delimo, ne da bi se zaprli ali neskončno razmišljali. Ni nam več treba imeti svojega resničnega jaza zaklenjenega v sebi. Ko tvegamo iskrenost in odprtost z drugim, odkrijemo svet novih možnosti, vključno z ljubeznijo.
Na ta dan zmorem pogum, da prekinem stare vzorce, ki me odvračajo od globljih povezav z ljudmi v mojem življenju.