19. december – Štirinajsta značilnost

“Paraalkoholiki (soodvisni) so bolj reaktorji kot akterji.”

BRB str. 17

Pred ACA smo mnogi tekli od ene osebe do druge, od ideje do ideje, našli vedno »boljše« službe, iskali rešitve za svoje zdravstvene težave, prebirali vse knjige za samopomoč: vse v poskusih karkoli spremeniti svoje počutje. V notranjosti pa smo bili tako zmedeni, da smo se spraševali, zakaj so vsi ostali videti mirni in pomirjeni, medtem ko je v naših možganih in telesih divjal požar. Vsakič, ko smo potem mrzlično šli v akcijo, so bili rezultati običajno škodljivi za nas ali druge.

Kako smo se naučili tako intenzivno reagirati?

Ko smo bili otroci, je vsak korak, ki smo ga ali pa nismo naredili, povzročil “bombardiranje”. Rekli so nam stvari, kot je “Ali ne morete narediti ničesar prav?” ali “Če bi se nehali tako obnašati, bi bilo vse bolje.” Bili smo grešni kozli. Postali smo reaktorji v obupnih poskusih, da bi poskušali popraviti stvari. In ta vedenja smo prenesli v svoja odrasla življenja.

V ACA najdemo olajšanje: vsak dan naenkrat.

Naučimo se uporabljati slogane, kot je “Lahko preprosto”, ko v sebi začutimo “izredne razmere”. Pomagajo nam ravnati na bolj zdrav način, tako da ne ukrenemo ničesar, tudi če moramo sedeti na rokah ali stiskati ustnice, dokler notranji nemir ne mine. Samorefleksija je v takih trenutkih nujna. Če se ustavimo, preden se neustrezno odzovemo, pa tudi sredi stavka, nam to pomaga pridobiti samozavest in nas pozitivno potrdi.

Na današnji dan se bom, ko začutim pritisk, da odreagiram »Takoj«, spomnil dveh sloganov: »Ne delaj kar nečesa, sedi tam« in »Zavedaj se in se umiri«. Tudi ko se soočim z notranjim kaosom se učim biti miren.