“Ko sem prvič prišel v program, sem se vsem opravičeval celo za najmanjšo stvar.”
BRB str. 250
Za vse smo bili vedno krivi.
V naši družini smo si hrano in zavetje zaslužili s tem, da smo bili predpražnik. Z zlorabo iz leta v leto, mesec za mesecem, dan za dnem in uro za uro smo se naučili biti nevidni. Bili smo posode, ki so jih ljudje okoli nas polnili s svojimi zastrupljenimi besedami in dejanji. Zmotno smo celo verjeli, da obstajajo tudi nekatere koristi- občutek pripadnosti. Le da izven te vloge sploh nismo vedeli, kdo smo.
Ko rastemo in začnemo postavljati meje tam, kjer jih ni bilo, najdemo svoj Resnični Jaz.
S tem potovanjem se naučimo bolj polno povezati z našo Višjo Silo. Sprejmemo, da ko ljudem ne ugajamo, pač niso zadovoljni- nič ne de. Jeznim pogledom dovolimo, da živijo z osebo, ki jih daje. Počasi se naučimo da ne ponotranjamo več strahov, s katerimi smo odraščali. Ko delamo Korake, gojimo nove, ljubeče odnose. Spominjamo se svoje preteklosti in se skozi njo premikamo v novo svobodo, svobodo, za katero nikoli nismo vedeli, da obstaja.
Na današnji dan se bom odzval, ko bom vedel, kaj želim povedati.- Pa ne zato, ker čutim, da moram s tem osrečiti nekoga drugega.