»Bojimo se jeznih ljudi in kakršnekoli osebne kritike.”
BRB str. 11
To je resnično zahrbtno- ta zloraba, ki smo jo doživeli.
Skrbniki mnogih od nas se niso zgolj razjezili, ampak so prav pobesneli. In lahko je bilo za najbolj nedolžno stvar. Mogoče smo zunaj počeli zgolj normalne otroške stvari, ampak ker nas je doma čakal jezen starš, nikoli nismo bili prepričani, kaj pričakovati. Nenehno smo bili zaslepljeni zaslepljeni od obtožb, ki so nam prigovarjale, da nismo dobri, sebični, neodgovorni, oholi ali bili deležni še drugih zmerljivk. Morda smo imeli sorojenca, a zanj tudi nismo mogli vedeti, kdaj se bo obrnil zoper nas.
Je mar čudno, da smo se odrasli kar zdrznili, ko smo se soočili z jeznimi ljudmi?
S seboj smo nosili strah pred kritiko kot transparent z napisom: “Sem lahka tarča. Niti prepiral se ne bom s tabo, saj sploh nimam glasu!”
Toda ko začnemo iskati svoj glas v ACA, začnemo ločiti jezo iz besed in besede iz realnosti.
Ne zaslužimo si takšnega odnosa! Sploh pa kot otroci si tega nismo zaslužili. Bili smo nedolžni.
Zdaj, ko se učimo biti sami svoj ljubeči starš, lahko svojemu notranjemu otroku povemo, da ga bomo zaščitili pred nekom, ki je jezen ali kritičen. Zase lahko naredimo tisto, kar bi drugi morali za nas.
Na današnji dan se bom opomnil, da jeza drugega ni naperjena proti meni. Če že zaslišim kritiko, bo mogel ločiti resnico iz fikcije.