“Ker smo bili vzgojeni v kaotičnih ali nadzorniških okoljih, je naš notranji kompas usmerjen v vzburjenje, bolečino in sram. Ta notranji svet lahko opišemo kot našo »lekarno«. Police so se šibijo od steklenic omamnega vzburjenja, strupenega sramu, jedkega sovraštva do sebe, dvoma vase in stresa.” (BRB str. 16)
Se vam zdijo sledeče situacije znane?
Vstopimo v sobo, polno tujcev in instinktivno najdemo najbolj strupene ljudi v sobi, s katerimi se spoprijateljimo. Od doma se odpravimo še z “ravno dovolj” časa, da naš adrenalin samo narašča, kakor se bližamo cilju. Preveč si naložimo, da ne moremo narediti vsega, kar smo obljubili, nato pa se sramujemo, samih sebe, ker smo odpovedali.
Mnogi od nas se naravno odločamo za situacije, ki ustvarjajo dramo, izbiramo ljudi, ki jim stvari uhajajo izpod nadzora, in odločamo za življenje, ki je na robu norosti. Zdi se nam, kot da smo obsojeni na takšno delovanje.
Ko začnemo razumeti škodljive učinke teh notranjih drog, ki jih kar naprej jemljemo, se naučimo strupene ljudi in dramo nadomestiti z medsebojno spoštljivimi odnosi in zdravim navdušenjem za naše okrevanje. Ni nam več treba ponovno ustvarjati znanih pogojev našega otroštva, ki nas držijo ujete v kaosu. Postopoma začnemo ceniti mir in tišino spokojnosti. Potrebujemo čas, a zdaj se zavedamo, da si zaslužimo boljše od tistega, kar so nam dali kot otrokom.
Danes izberem zdrave ljudi, s katerimi preživim čas – ljudi, ki cenijo spokojnost. Sprejemam mir, ki postaja moja nova normalnost.