“S sestro ne komunicirava več, saj ne razume, kdo sem.”
BRB str. 407
Včasih smo se opravičevali za ljudi, ko smo govorili stvari, kot so: “Oh, saj oni ne morejo bolje.” Morda je v tej izjavi veliko resnice, a zdi se, kot da bi rekli: “Saj so me samo spregledali- ko so me povozili, v redu je.”
Samo zato, ker je nekdo družinski član, ne pomeni, da bi morali sprejeti nesprejemljivo, vključno s subtilnimi stvarmi, kot je, da nas v resnici ne slišijo, ali manj subtilnimi stvarmi, kot je, da nas označijo za preveč reaktivne.
Z ACA lahko zdaj ugotovimo, ali nas slišijo ali ne.
Zavedamo se, da se drugim sicer ni treba strinjati z nami, a nas morajo spoštovati. Prepoznamo svoje potrebe in začnemo govoriti zase. Učimo se živeti zdravo čustveno življenje, ne želimo biti več v bližini zanikanja in sramu. Izpustimo tiste, ki ne morejo z nami potovati naprej, ker jih ne moremo nositi, medtem ko se vzpenjamo do višin, ki jih potrebujemo, da držimo glavo nad vodo. S temi ljudmi se bomo morda pozneje ponovno povezali, a to bo naša izbira.
Pred okrevanjem smo morda vso energijo porabili za svoje družine, ker smo mislili, da je to tisto, kar naj bi storili. Zdaj dajemo svoje “darove” tistim, ki jih znajo ceniti in dejansko razumeti.
Na ta dan se odločim porabiti svoj čas in energijo za tiste, ki želijo to potovanje opraviti z mano. Zaslužim si biti slišan in ljubljen zaradi tega, kakršen sem.