“Naučili smo se držati svoje misli in hrepenenja blizu srca.”
BRB str. 431
Ko smo odraščali, za nas ni bilo varno podeliti nobenega našega dela. Ko smo tvegali, da smo ranljivi in ljudem dali vedeti, kaj si želimo, smo bili osramočeni in zasmehovani, počutili pa smo se neumni, ker sploh imamo potrebe, kaj šele sanje. Naši boji so bili morda tako preprosti, kot čiščenje lastnih oblačil ali iskanje hrano. Vso energijo smo vlagali v preživetje samo. Ko pa smo končali, nismo imeli niti energije, da bi zahtevali svojo primarno pravico, sposobnost sanjati.
Danes skrbimo zase tako, da se odločimo, kaj želimo da nam vesolje pošlje in ker smo odprti za različne možnosti, to tudi prejmemo. Dovolimo si lebdeti v vonju obljube. Zaslužimo si. Zavedamo se, da želeti si nekaj ni slabo; da je to zdrav del človeka. Svojemu umu in srcu dovolimo, da tava, ker se tako naučimo, kaj želimo in potrebujemo. Ne dušimo se več z negativnimi podobami in mislimi. Ko smo v blokadi, se o tem pogovarjamo s sponzorjem ali sodelujemo na sestankih. Ne zadržujemo več zase ali dovolimo, da naša duša ovene zaradi osamljenosti. Zdaj postavljamo svoje potrebe na prvo mesto in ne čakamo, da nas kdo reši.
Na ta dan se bom pojavil zase tako, da si bom dovolil razmišljati o tem, kaj si želim in ne zgolj o tem, kaj potrebujem za preživetje in uspeh.