“Kot otroci smo se naučili blokirati ali zanikati svoja čustva, da bi se zaščitili pred našo bolano družino.”
BRB str. 343
Mnogi od nas smo bili vzgojeni v domovih, kjer ni bilo dovolj ljubezni.
Niso nas vzpodbujali, da bi sami in spoznali svoj resnični potencial. Nismo smeli imeti normalnih občutkov, zato smo otrpnili. Morda nas je bilo sram, ko smo bili žalostni ali jezni, zasmehovani, ko smo izkazovali strah. Ali pa smo se izogibali, ko smo od staršev iskali ljubezen in razumevanje. Kar je ostalo, je da je z nami nekaj narobe.
V tem je bilo nekaj resnice, vendar ne tako, kot smo mislili.
Znali smo občutiti sram, krivdo, žalost in strah. A glavna težava je bila, da smo jih občutili takrat, ko nam ni bilo treba.
Zdaj imamo s pomočjo ACA, naših srečanj in našega sponzorja ali sopotnika možnost, da se preobrazimo.
Naučimo se čutiti, ne da bi dovolili, da nas čustva nadzorujejo. Rastemo v samozavesti.
Ko pojavljajo ti občutki, se začnemo odločati, kako jih obravnavati.
Ali naj povemo svojo resnico tistim okoli nas in poskušamo stvari rešiti? Ali pa bomo molčali, ker ozračje ni varno ali pa nočemo nekomu z pritožbami prekrižati načrtov? Ni ene in prave poti. Dovolimo si, da izberemo tisto, kar je za nas v tem trenutku najboljša. Če nam je pri izbiri neprijetno, prosimo za pomoč.
Na današnji dan prosim za pogum in poštenost, da prepoznam svoja resnična čustva in se z njimi pošteno in varno spopadem.